Ali sklep o hišni preiskavi pretrga zastaranje kazenskega pregona?

Hišna preiskava je eno izmed preiskovalnih dejanj, ki so našteta v XVIII. poglavju Zakona o kazenskem postopku in je zanjo značilno, da jo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (1) v primeru, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

V tej zvezi se postavlja vprašanje ali takšna odredba o hišni preiskavi ima kakršenkoli vpliv na začetek oz. tek zastaranja.

 Sedaj veljavni Kazenski zakonik ureja zastaranje kazenskega pregona v 90. členu KZ in določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo določeno obdobje od storitve kaznivega dejanja. Prej veljavni Kazenski zakonik pa je v prvem odstavku 112. člena KZ določal, da začne zastaranje kazenskega pregona teči tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, po tretjem odstavku iste zakonske določbe pa zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja(1).

Odgovor na zgoraj navedeno vprašanje ni tako pomemben po obstoječi ureditvi, ker če bo poteklo v zakonu določeno obdobje sodišče ne bo smelo več izvajati kazenskega pregona in torej tudi ne odločati o hišni preiskavi, je pa vprašanje še vedno aktualno za kazniva dejanja, za zastaranje katerih se uporablja prejšnji KZ in sicer je predvsem relevantno vprašanje ali je odredba o hišni preiskavi procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

V tej zvezi je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 379/2007 z dne 27. 3. 2008 navedlo:

»Sodna praksa in večina komentarjev določbo tretjega odstavka 112. člena KZ razlaga tako, da so procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje: 1. dejanja procesnih subjektov (sodišča in upravičenih tožilcev), ki jih ti opravijo v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili bodisi pred ali med kazenskim postopkom zoper določenega (domnevnega) storilca zaradi določenega kaznivega dejanja; 2. procesna dejanja, ki so nujna za začetek in nadaljevanje pregona do izreka obsodilne sodbe kot njegovega končnega cilja. Slednji pogoj ustaljena sodna praksa, kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, razlaga širše, kot ga pojmuje vložnik zahteve. Na splošno šteje, da morajo takšna procesna dejanja meriti na pregon storilca (in ne morda v ustavitev ali prekinitev kazenskega postopka), torej morajo takrat, ko se opravijo, zasledovati obsodilno sodbo, njihov končni učinek oziroma rezultat (v smislu razbremenjevanja oziroma obremenjevanja obdolženca) pa ni pomemben.


V skladu z navedenim izhodišči Vrhovno sodišče sprejema oceno pritožbenega sodišča, da je odredba preiskovalnega sodnika, izdana na predlog policije, za opravo hišne preiskave takšno procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona. Preiskovalno dejanje (hišna preiskava stanovanja in poslovnih prostorov), ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, je procesno dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca in zasleduje obsodilno sodbo (ne glede na kasnejše rezultate hišne preiskave oziroma ali so ti takšni, da obsojenca obremenjujejo, razbremenjujejo ali pa so zanj nevtralni).«

Vrhovno sodišče RS pa se je z vprašanjem ali predlog za uvedbo hišne preiskave predstavlja začetek kazenskega pregona ukvarjalo (tudi) v zadevi I Ips 15930/2017. V omenjeni zadevi se sicer ni neposredno ukvarjalo z vplivom tega predloga na zastaranje ampak ali ima predlog za uvedbo hišne preiskave kakšen vpliv na rok, po poteku katerega se uniči gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnim ukrepi (PPP). V tej zvezi je sodišče navedlo:

»Za začetek kazenskega postopka (ki se začne s formalnim aktom sodišča oziroma sodnika) je odločilno, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum v smeri določenega kaznivega dejanja. Tudi začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. Slednje izhaja iz 20. člena ZKP, ki določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec je, ko presodi, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, dolžan zahtevati uvedbo kazenskega postopka pri sodišču. Slednje pa pomeni, da državni tožilec zahteva od sodišča da izvede kazenski postopek zoper določeno osebo. Gre za zahtevek tožilca, da naj sodišče v kazenskem postopku ugotovi, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje. Z aktom, s katerim tožilec začne pregon, od sodišča zahteva, da o njegovem kazenskopravnem zahtevku odloči (pri čemer si tožilec prizadeva, da bo s svojim zahtevkom uspešen in da sodišče določenemu storilcu za kaznivo dejanje izreče kazensko sankcijo). Začetek pregona pa lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov niutemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum. Hišna preiskava in PPU-ji se odrejajo vfazi, ko se še vedno zbirajo podatki in dokazi, ki bodo lahko zadostovali državnemu tožilcu zapresojo in odločitev, ali je utemeljen sum podan in da so se stekli pogoji da začne kazenskipregon, ki ga je (legalitetno načelo) dolžan začeti. Teza, da se kazenski postopek začne z vrstoprocesnih dejanja še pred začetkom preiskave ni sprejemljiva. V predkazenskem postopku dejansko še ni strank kazenskega postopka, saj se v predkazenskem postopku šele zbirajo dokazi in podatki o tem, ali je podan utemeljen sum kot dokazni standard za začetek kazenskega postopka, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ta dokazni standard, ki je tudi ustavna kategorija (20. člen Ustave, odreditev pripora; pripor se odredi takrat, ko je podana ocena, da obstaja zakonska podlaga za začetek postopka, to je utemeljen sum) pa je lahko šele podlaga za odločitev tožilca, da bo začel kazenski pregon in nato podlaga za odločitev sodišča za začetek kazenskega postopka. Dejanja, ki jih v predkazenskem postopku izvajata tako državni tožilec kot preiskovalni sodnik, ne potekajo pred sodiščem in v predkazenskem postopku tudi ni kontradiktornosti. Zato predlog državne tožilke preiskovalni sodnici, da izda odredbo za hišno preiskavo, na kar se sklicuje državni tožilec, ne predstavlja procesnega dejanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je državna tožilka, kot trdi vložnik zahteve, v okviru dveletnega roka že izvajala pregon. S hišno preiskavo se šele zbirajo podatki in dokazi v neformalnem predkazenskem postopku, ki je lahko šele podlaga, kar je bilo že poudarjeno, za oceno, da je podan utemeljen sum v smeri storitve določenega kaznivega dejanja in podlaga, da državni tožilec začne kazenski pregon. Akt državnega tožilca, na podlagi katerega se uvede postopek in s katerim državni tožilec poda izjavo, da bo začel kazenski pregon oziroma zahteval uvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca, temelji na utemeljenem sumu (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 52209/2016 z dne 21. 12. 2017 – evidenčni stavek o začetku postopka in o zahtevi državnega tožilca za uvedbo kazenskega postopka). Po navedenem jezikovna, sistemska in tudi namenska razlaga privedejo do zaključka, da je začetek kazenskega pregona lahko le formalni akt državnega tožilca, torej zahteva za uvedbo preiskave ali vložitev neposredne obtožnice ali obtožnega predloga.«

Upoštevaje zadnjo odločbo Vrhovnega sodišča RS pa dejansko obstaja nasprotje z prejšnjo odločbo. Slednja namreč ugotavlja, da začetek pregona lahko predstavlja zgolj le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog), medtem ko predlog državnega tožilca, da izda odredbo za hišno preiskavo, ne predstavlja procesnega dejanja za pregon storilca. Prejšnja razlaga VSRS pa je, da tudi zahteva za hišno preiskavo predstavlja procesno dejanje za pregon storilca.

Menim, da so argumenti iz zadnje odločbe prepričljivejši, kar bi morala upoštevati tudi sodna praksa. Cilj hišne preiskave je obdolženca prijeti ali pa da se odkrijejo sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.S hišno preiskavo se šele zbirajo podatki in dokazi v neformalnem predkazenskem postopku, ki je lahko šele podlaga za začetek kazenskega pregona. Zahteva za hišno preiskavo še tako ne predstavlja začetek pregona, ker ni usmerjena v pregon storilca (ker v tej fazi še za to ni podan utemeljen sum) ampak v zbiranje dokaznega gradiva, pri čemer ga ne zbira sodišče ampak organi predkazenskega postopka. Vse to pa so razlogi zakaj zahteva za hišno preiskavo ne bi smela predstavljati dejanja, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona po prejšnjem KZ.


(1) Izjema je hišna preiskava po 218. členu ZKP, ki se pod pogoji iz omenjenega člena lahko opravi brez odredbe sodišča. V tem prispevku se opredeljujem do vprašanja ali pomeni začetek kazenskega pregona sklep sodišča o hišni preiskavi.

(2) Te določbe obstoječi KZ nima.