Izvajanje stikov z otroki v času korona virusa

V času razglašene epidemije se marsikateri starš, ki ne živi v istem gospodinjstvu z drugim staršem otroka, sprašuje, kako v času omejenega gibanja in socialnega distanciranja izvajati stike z otrokom.

Vprašanje se pojavlja tako na strani staršev, ki so jim otroci zaupani v varstvo in vzgojo, posledično pa morajo dovoljevati in omogočati stike otroka z drugim staršem, prav tako pa na strani tistih staršev, ki jim otroci sicer niso zaupani v varstvo in vzgojo, vendar imajo pravico do izvrševanja stikov z otrokom.

SPLOŠNO O ZAGOTAVLJANJU STIKOV

Stiki s starši so opredeljeni v 141. členu Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19 in 67/19 – ZMatR-C) (v nadaljevanju: DZ), ki določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka (prvi odstavek). Na podlagi navedenega lahko razberemo, da je pravica do stikov obojestranska (imetnika te pravice sta torej tako otrok kot tudi starš), pri čemer pa je osnovno vodilo pri njenem izvrševanju korist otroka. V primeru, da bi torej izvajanje stikov bilo v nasprotju s koristjo otroka, je interes otroka močnejši od pravice starša po stikih z njim.

V drugem odstavku zakon določa, da tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. Iz nadaljevanja določila o stikih je torej moč razbrati, da se pravica do stikov ne nanaša samo na imetnika te pravice (otroka in starša), temveč se odraža tudi v dolžnostnem ravnanju (obveznosti) tiste osebe, kateri je otrok sicer zaupan v varstvo in vzgojo. Ta oseba (navadno je to drugi starš) ne sme onemogočati ali oteževati izvajanja stikov in si mora celo prizadevati, da otrok razvija ustrezen odnos tudi z drugim staršem.

Kršitev v prejšnjem odstavku omenjene dolžnosti osebe, ki ji je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, pa prinaša tudi zakonsko predvidene posledice, in sicer če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. Iz tega določila izhaja dvoje.

Prvič, če tisti starš, pri katerem otrok živi, onemogoča stike, je najprej treba stremeti k temu, da se stiki izvajajo s pomočjo centra za socialno delo. Drugič, če tudi to ni mogoče, pa lahko sodišče na predlog odvzame varstvo in vzgojo tistemu staršu, ki stike onemogoča in otroka zaupa drugemu staršu. Vendar pozor – tudi takšno ravnanje sodišča je vezano na že prej omenjeno temeljno načelo družinskih razmerij – tako bo torej storilo zgolj, če to varuje koristi otroka.

ZAGOTAVLJANJE STIKOV V ČASU SPREMENJENIH RAZMER

Od dne 12. 3. 2020, ko je bila sprejeta Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 19/20), se v obdobju zadnjih dveh tednov sprejema vedno več ukrepov, katerih skupni namen je preprečitev širjenja virusa in ohranjanje zdravja posameznikov.

Tako smo do sedaj v posledici ukrepov med drugim utrpeli tudi:

-           ustavitev javnega prometa (Odlok o začasni prepovedi in omejitvah javnega prevoza potnikov v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 24/20)),

-           zaprtje šol in vrtcev (Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 25/20 in 29/20)),

-           omejitev javnega zbiranja in gibanja na javnih mestih (Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 30/20)),

-           omejitve pri prehajanju državnih meja s sosednjimi državami, razen Madžarsko (Odlok o začasnem prenehanju obratovanja mejnih prehodov za obmejni promet na meji z Republiko Hrvaško (Uradni list RS, št. 28/20), Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo iz Italijanske republike zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni (Uradni list RS, št. 29/20), Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni (Uradni list RS, št. 34/20)).

Vsi zgoraj navedeni ukrepi pa lahko v veliki meri vplivajo na možnost izvrševanja stikov med otroki in starši in take stike otežujejo.

Tako se torej v konkretnem primeru srečamo v precepu (t.i. »koliziji«) dveh pravic, t.j. pravice staršev do stikov z otroki (in otrok s starši) in pravice do varstva pred nalezljivimi boleznimi,kot je urejena v 4. členu Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo).

Na drugi strani obeh pravic pa se sooča dilema med dvema dolžnostma, t.j. dolžnostjo omogočanja stikov otroka z drugim staršem in dolžnostjo varovanja svojega zdravja in zdravja drugih pred nalezljivimi boleznimi.

Kakor je že bilo pojasnjeno v začetku, se odgovor na vprašanja v zvezi z načinom izvrševanja stikov vedno išče s pomočjo osnovnega vodila – varstvo največje koristi otroka. Temu ni nič drugače v obravnavanem primeru.

Če torej na problematiko gledamo skozi prizmo koristi otroka, je treba zgolj še pretehtati, ali je otroku v večjo korist varovanje njegovega zdravja pred nalezljivimi boleznimi (in posledično nekajkratna opustitev fizičnega stika z drugim staršem) ali pa strogo ohranjanje režima izvrševanja stikov (in posledično izpostavitev tveganju za bolezen). Odgovor bo seveda odvisen od okoliščin konkretnega primera. Čeprav dopuščamo teoretično možnost, da v izjemnih primerih izvrševanje stikov ne bi pomenilo povečanega tveganja za izpostavitev otroka virusni okužbi, pa je v veliki večini primerov jasno, da bi nemoteno izvajanje stikov z otrokom pomenilo nesorazmerno ogrožanje otrokovega zdravja in posledično ne bi bilo v njegovo korist.

Izvajanje stika namreč po sami naravi stvari pomeni, da je otrok v fizičnem kontaktu z dodatno osebo, ki ni član gospodinjstva, v katerem bi otrok moral biti karseda izoliran. V nekaterih primerih bo izvrševanje stika pomenilo tudi stik s člani gospodinjstva drugega starša (kadar ta živi z novim partnerjem, otroki ali starši). Posledično bodo preko tega otroka v stik s potencialno okužbo prišli tudi člani gospodinjstva, v katerem otrok živi sicer (in obratno). Ti člani so navsezadnje lahko tudi posebej ranljive skupine prebivalstva (starejše osebe, osebe s kroničnimi obolenji, nosečnice itd). Takšno tveganje pa je v absolutnem nasprotju s trenutnimi ukrepi s področja preprečevanja možnosti širitve virusa.

KAJ STORITI

Kakor izhaja iz že pojasnjenega, je torej nemoteno izvajanje stikov z otrokom (vsaj v večini primerov) v nasprotju z začasnimi ukrepi za preprečevanje širitve nalezljive bolezni, posledično pa bi izvajanje stika pomenilo ogrožanje koristi otroka.

Navedeno pa ne pomeni, da naj bodo otroci v času epidemije povsem odrezani od kakršnegakoli kontakta z drugim staršem, s katerim bi sicer imeli stik.

To pomeni, da je dolžnost tistega starša, pri katerem otrok živi v času epidemije, da še vedno stremi k temu, da otrok ohranja in razvija ustrezen odnos tudi z drugim staršem. Razlika je v tem, da se tak odnos v času epidemije lahko krepi z drugimi sredstvi in ne s fizičnim kontaktom.

Ministrstvo za pravosodje tako priporoča, da se stiki v tem obdobju odgovorno vzpostavijo npr. preko sredstev za elektronsko komunikacijo. Posebej v zvezi s stiki pod nadzorom CSD pa dodajamo, da se glede izvedbe tovrstnih stikov v posameznih konkretnih primerih obrnete na pristojni CSD, če ta iz razlogov preprečevanja okužbe s koronavirusom tovrstnih stikov ne izvaja, je izpostavljena dilema, ali mora starš pripeljati otroka na tovrsten stik pod nadzorom CSD odveč, v nasprotnem primeru pa je nujno upoštevati vse že zapisane napotke za varovanje zdravja otroka in vseh drugih oseb, ki so pri izvajanju tovrstnih stikov lahko izpostavljeni okužbi.

Zaključujemo torej, naj se starši v tem obdobju (pa tudi sicer) ravnajo odgovorno v skladu z načelom koristi otroka in slednjega ne izpostavljajo tveganjem, ki se na nacionalni ravni odsvetujejo in prepovedujejo.

To pomeni, naj bodo tisti starši, ki jim je fizični stik v času epidemije onemogočen, strpni in ne izvajajo nepotrebnih pritiskov na drugega starša, ki v dani situaciji nima vpliva na trenutne razmere in je dolžan spoštovati vse predpisane in priporočene ukrepe za preprečitev širitve virusa. Na drugi strani pa naj starši, pri katerih otrok živi, poiščejo način, da bo slednji lahko vsaj na daljavo ohranjal stik z drugim staršem.

Oba starša pa lahko ta čas porabita tudi za razmislek in uskladitev možnosti nadomeščanja stikov za čas po prenehanju epidemije, na podoben način, kot bi se stiki sicer nadomestili v času otrokove (ali starševe) bolezni ali drugih opravičljivih razlogov za neizvajanje stika.

Za dodatna pojasnila smo vam na voljo preko telefona oziroma po elektronski pošti.

Pripravila:

Ana Hederih, odvetnica

" Po objavi prispevka je stališče v tej zvezi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ki opozarja, da je pri izvrševanju stikov treba presoditi, ali bi pri izvajanju stikov prišlo do rizičnih dejavnikov (če ne, se stiki glede na stališče Vrhovnega sodišča RS lahko izvajajo), pri čemer priporoča sporazum med starši glede izvajanja stikov v času epidemije: http://www.sodisce.si/vsrs/objave/2020040610490634/."